ZGODOVINA

Citre so bile znane že v davnih časih. Tako je za časa kralja Ptolemeja I. na slavnostni v Aleksandriji sodelovalo šeststo glasbenikov, med njimi tristo citrarjev.

Inštrument je omenjen v knjigah starih prerokov, nanj so se učili igrati tudi egiptovski kralji. Štiri oglato resonančno skrinjo so tedaj imenovali chetarah, pod imenom cithara so jo poznali Arabci, ki so jo v času križarjev zanesli v Evropo. Poslednji potomec nekdaj razvejene družine citer so bile alpske ljudske citre.

Glasbilo s strunami, na katero se z desnico brenka, z levico pa prebira strune, podolgovate oblike, se na Slovenskem imenuje na splošno citre, ne glede na to ali so domač izdelek ali tovarniški oz obrtniški.

Glasbilo je narejeno iz podolgovate nizke lesene skrinjice, ponavadi z izbočeno zunajno daljšo stranico in ima zgornji plošči položno napete strune, kovinske ali črevnaste, različno uglašene; njih število ni določeno. Melodijske strune so napete čez ubiralko s prečkami za prijeme, basovske pa med igranjem prosto nihajo kot bordun.

Kupilne, t.i. akordične ali koncertne citre so bile ob koncu 19. stoletja priljubljene zlasti po trgih in mestih za hišno muziciranje, Ker so jih dobivali povečini od avstrijskih ali nemških izdelovalcev, so jih imenovali tudi nemške citre, za razliko od slovenskih, doma narejenih, ki so bile v rabi na podeželju. V letih pred prvo vojno je bilo mogoče dobiti citrarske šole, poučevali pa so tudi zasebni učitelji, med njimi npr. Ivan Kiferle, ki je izdal 12 zvezkov slovenskih pesmi, prirejenih za citre. Med obema vojnama je navdušenje za citre polagoma splahnelo čeprav so posamezniki še segali po njih. Po drugi vojni so postale spet bolj popularne, toda v drugačnih okoliščinah. Veljavo jim je dal deloma ,tudi Ansambel Mihe Dovžana, ki je temu ˝slovenskemu alpskemu ˝ glasbilu pridružil še kitaro in bas in s tem ustvaril svoj tip narodno-zabavnega ansambla.

Glasbilo, na katerega igra v slovenski srednjeveški baladi kraljica, ki gre v godčevski preobleki reševat moža iz turškega ujetništva, je v zapisu iz 19. stol. imenovano citrice pisane in je takrat že pomenilo to, kar danes, toda ob nastanku balade se je za tem izrazom nedvomno skrivalo preprostejše brenkalo. Današnje citre so omenjene že v poskočnicah in drugih pesmih iz 19. stol.,bodisi da pomrni izraz domače ali kupilne. Enako velja za citre, ki jih navajajo odgovori na vprašalnico iz leta 1838, kjer beremo, da so npr. leta 1838 v Postojni kdaj pa kdaj igrali na citre in iz gradiva Gothove topografije, da so v Humberku ob Dravi ali v Šmihelu pri Mozirju 1846 plesali ob zvokih citer.

CITRE MED SLOVENCI

Citre, pravijo strokovnjaki, so bile nekoč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem. Na citre so ljudski godci igrali že v davnih časih (v Finžgarjevem romanu Pod cvobodnim soncem je godec Radovan igral na plunko). V prejšnjem stoletju so se ljudem zelo priljubile nemara zaradi svojega zvoka, za takšno popularnost pa so poskrbeli iznajdljivi evropski trgovci. Citrarske šole (glasbena literatura z navodili za igranje in raznovrstnimi skladbami) smo Slovenci dobili na koncu preteklega stoletja, v njih pa je največ priredb slovenskih ljudskih napevov in domoljubnih pesmi. Žal večina glasbenih šol ne poučuje tega glasbila, ker ne sodi v orkestrsko zasedbo.

Pesmi za citre izvirajo iz vseh pokrajin, kjer žive Slovenci, in so živa podoba našega nekdanjega življenja: so šaljive, vesele in žalostne, fantovske in dekliške, nabožne in domoljubne, delovne in svobodoljubne, pojo pa tudi o lepoti narave.

To pa še zdaleč ni vse !

Kar nekaj filmov je, v katerih so avtorji glasbe posebej poudarili citre. Pravzaprav vsepovsod, kjer hočemo poudariti prijetno, intimno domačnost, pomislimo najprej na citre. Celo nekatere novejše skladbe slovenske zabavne glasbe v ta namen kot ključni element poudarjajo citre. Tako so se so se tudi z zaprašenih podstrešij začeli vračati pozabljeni instrument, nekateri že močno poškodoovani, marsikateri od njih pa je še presenetljivo dober. Našlo se je celo nekaj pravih mojstrov , ki ročno izdelujejo citre, ki prav v ničemer ne zaostajajo za vrhunskimi tovrstnimi izdelki priznanih tujih podjetij. Nekateri celo zatrjujejo , da so citre, ki jih zadnji čas izdelujejo mojstri v Sloveniji, še boljše od tujih, saj pod spretnimi prsti zvenijo zares odlično, predvsem pa po naše, SLOVENSKO.

* Povzeto po knjigi Zmaga Kumer: Ljudska glasbila in godci na Slovenskem


	ZGODOVINA Citre so bile znane že v davnih časih. Tako je za časa kralja Ptolemeja I. na slavnostni v Aleksandriji sodelovalo šeststo glasbenikov, med njimi tristo citrarjev. Inštrument je omenjen v knjigah starih prerokov, nanj so se učili igrati tudi egiptovski kralji. Štiri oglato resonančno skrinjo so tedaj imenovali chetarah, pod imenom cithara so jo poznali Arabci, ki so jo v času križarjev zanesli v Evropo. Poslednji potomec nekdaj razvejene družine citer so bile alpske ljudske citre. Glasbilo s strunami, na katero se z desnico brenka, z levico pa prebira strune, podolgovate oblike, se na Slovenskem imenuje na splošno citre, ne glede na to ali so domač izdelek ali tovarniški oz obrtniški. Glasbilo je narejeno iz podolgovate nizke lesene skrinjice, ponavadi z izbočeno zunajno daljšo stranico in ima zgornji plošči položno napete strune, kovinske ali črevnaste, različno uglašene; njih število ni določeno. Melodijske strune so napete čez ubiralko s prečkami za prijeme, basovske pa med igranjem prosto nihajo kot bordun. Kupilne, t.i. akordične ali koncertne citre so bile ob koncu 19. stoletja priljubljene zlasti po trgih in mestih za hišno muziciranje, Ker so jih dobivali povečini od avstrijskih ali nemških izdelovalcev, so jih imenovali tudi nemške citre, za razliko od slovenskih, doma narejenih, ki so bile v rabi na podeželju. V letih pred prvo vojno je bilo mogoče dobiti citrarske šole, poučevali pa so tudi zasebni učitelji, med njimi npr. Ivan Kiferle, ki je izdal 12 zvezkov slovenskih pesmi, prirejenih za citre. Med obema vojnama je navdušenje za citre polagoma splahnelo čeprav so posamezniki še segali po njih. Po drugi vojni so postale spet bolj popularne, toda v drugačnih okoliščinah. Veljavo jim je dal deloma ,tudi Ansambel Mihe Dovžana, ki je temu ˝slovenskemu alpskemu ˝ glasbilu pridružil še kitaro in bas in s tem ustvaril svoj tip narodno-zabavnega ansambla. Glasbilo, na katerega igra v slovenski srednjeveški baladi kraljica, ki gre v godčevski preobleki reševat moža iz turškega ujetništva, je v zapisu iz 19. stol. imenovano citrice pisane in je takrat že pomenilo to, kar danes, toda ob nastanku balade se je za tem izrazom nedvomno skrivalo preprostejše brenkalo. Današnje citre so omenjene že v poskočnicah in drugih pesmih iz 19. stol.,bodisi da pomrni izraz domače ali kupilne. Enako velja za citre, ki jih navajajo odgovori na vprašalnico iz leta 1838, kjer beremo, da so npr. leta 1838 v Postojni kdaj pa kdaj igrali na citre in iz gradiva Gothove topografije, da so v Humberku ob Dravi ali v Šmihelu pri Mozirju 1846 plesali ob zvokih citer. CITRE MED SLOVENCI Citre, pravijo strokovnjaki, so bile nekoč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem. Na citre so ljudski godci igrali že v davnih časih (v Finžgarjevem romanu Pod cvobodnim soncem je godec Radovan igral na plunko). V prejšnjem stoletju so se ljudem zelo priljubile nemara zaradi svojega zvoka, za takšno popularnost pa so poskrbeli iznajdljivi evropski trgovci. Citrarske šole (glasbena literatura z navodili za igranje in raznovrstnimi skladbami) smo Slovenci dobili na koncu preteklega stoletja, v njih pa je največ priredb slovenskih ljudskih napevov in domoljubnih pesmi. Žal večina glasbenih šol ne poučuje tega glasbila, ker ne sodi v orkestrsko zasedbo. Pesmi za citre izvirajo iz vseh pokrajin, kjer žive Slovenci, in so živa podoba našega nekdanjega življenja: so šaljive, vesele in žalostne, fantovske in dekliške, nabožne in domoljubne, delovne in svobodoljubne, pojo pa tudi o lepoti narave. To pa še zdaleč ni vse ! Kar nekaj filmov je, v katerih so avtorji glasbe posebej poudarili citre. Pravzaprav vsepovsod, kjer hočemo poudariti prijetno, intimno domačnost, pomislimo najprej na citre. Celo nekatere novejše skladbe slovenske zabavne glasbe v ta namen kot ključni element poudarjajo citre. Tako so se so se tudi z zaprašenih podstrešij začeli vračati pozabljeni instrument, nekateri že močno poškodoovani, marsikateri od njih pa je še presenetljivo dober. Našlo se je celo nekaj pravih mojstrov , ki ročno izdelujejo citre, ki prav v ničemer ne zaostajajo za vrhunskimi tovrstnimi izdelki priznanih tujih podjetij. Nekateri celo zatrjujejo , da so citre, ki jih zadnji čas izdelujejo mojstri v Sloveniji, še boljše od tujih, saj pod spretnimi prsti zvenijo zares odlično, predvsem pa po naše, SLOVENSKO. * Povzeto po knjigi Zmaga Kumer: Ljudska glasbila in godci na Slovenskem